Pisno pisno

Pisno pisno
little by little понемногу, помаленьку

Ainu-English-Russian/Japanese dictionary. 2010.

Смотреть что такое "Pisno pisno" в других словарях:

  • pisnotis — pisnotis, ojasi, ojosi Als žr. pesnoti (refl.): Pri darbo išejus reik dirbti, o ne pisnoties Krt …   Dictionary of the Lithuanian Language

  • pisnočius — pisnõčius, õtė smob. (2) J, Als, Šts vlg. kas lėtai, prastai dirba, krapštinėjasi …   Dictionary of the Lithuanian Language

  • písen — sna o prid. (ȋ) nanašajoč se na pisanje: govorna ali pisna napaka / pisni znaki ♦ lingv. izgovorne in pisne dvojnice; pisna podoba besede; pisno in ustno sporočanje písno prisl.: pisno členiti besedilo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • beséda — e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • enakozvóčen — čna o prid. (ọ̄ ọ̑) ki enako zveni: odgovoril je z nespremenjenim, enakozvočnim glasom ♦ lingv. enakozvočni besedi besedi, ki imata enako zvočno ali pisno podobo, a drugačen pomen …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • enakozvóčnica — e ž (ọ̑) lingv. beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen; homonim …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • góvoren — rna o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • grafém — a m (ẹ̑) lingv. pisno znamenje za glasove, foneme ali pojave stavčne fonetike: črke, ločila in drugi grafemi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • homoním — a m (ȋ) lingv. beseda, ki ima enako zvočno ali pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen, enakozvočnica …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jêzik — íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • paráfa — e ž (ȃ) knjiž. značilno skrajšan podpis: pripisati parafo; lepa parafa / naredil je parafo pod okrožnico pisno znamenje, da je prebral, da je obveščen …   Slovar slovenskega knjižnega jezika


Поделиться ссылкой на выделенное

Прямая ссылка:
Нажмите правой клавишей мыши и выберите «Копировать ссылку»